Omemba: Franjo Frančič

»v radijski igri Splav (ali ladja norcev) je slovenski dramaturg izpisal stanje duha slovenskega naroda od polpretekle zgodovine pa do danes.«

»nihče ne bo umrl zaradi fotografiranja, posnete s telefonom, bo pa takšna fotografija odprla pot razčlembi zločina.«

»Sanjska in vznemirljiva pravljica o snežni kraljici bo zagotovo prijetna ohladitev po vročem poletju.«

»Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo.«

»To je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo.«

»Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene.«

»Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt?«

»Ali je skrajna intimna tragika dandanes, v površnem svetu, sploh lahko razumljena?«

»Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?«

»Tankočutna pripoved o koncu neke ljubezni«

»Pred nami se po drobcih razpira zavezujoča zgodba, ki ne sega le na področje ljubezni in čustva, spopada se tudi z nasiljem in motivom prebežnikov, predvsem pa gre tudi za intimno iskanje (življenjskega) cilja«

»Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!«

»… pisatelj sedi v svojem jebivetrskem stolpu in znova našteva vse svoje travme, blodnje in privide. Kako nizko je padla naša največja založba, da v elitni zbirki Kondor objavi nove in nove ponovitve o avtorjevi težki mladosti, kar je njegova tržna niša. Povedati pač moramo, da smo naveličani te ene in iste zgodbe.«

»… so se izgubili v vetru pozabe nič, nič, nič, manj kot nič …«

»A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Zdi se mi, da nisem jaz izbrala osebe, ampak je oseba izbrala mene.«

»Ves čas se trudim biti pri jeziku, ki je moje osnovno orodje.«

»Kaj naj bi pri lepotici vzbudilo zanimanje za pešajočega šestdesetletnika?«

»Sovraštvo je zamrznjen kos mesa, samo postaviš ga na mizo in počakaš, da se odtali.«

»Videla sem, kako je mama obudila moškega od mrtvih.«

»Vse nas povezuje ena in ista sila; v vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen.«

»Vsak kamen bo spomin na ta čas.«

»Moji hčeri je 16 let in tam nekje zunaj tava v temi in jaz ne morem ničesar storiti.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»V tišini je vse, a le v besedi se vse razpre.«